Nikola Tesla išče službo v Ljubljani

Uvod za blog

Včasih si človek reče: “Kaj bi bilo, če bi se Tesla in Einstein danes pojavila v Ljubljani?”
Ne iz muzeja, ne iz holograma, ampak kar tako — živa, radovedna in lačna znanja.
Bi ju naša družba, polna pametnih diplom in praznih idej, sprejela odprtih rok?
Ali bi ju prijazno odslovili na Zavod za zaposlovanje, ker “nimata ustrezne izobrazbe”?

Zamisel za tole zgodbo se je rodila iz čiste radovednosti in kančka cinizma.
Skupaj sva jo “scumprala” z umetno inteligenco, ki bi jo Tesla verjetno razstavila do zadnjega tranzistorja, Einstein pa bi se spraševal, ali ima dušo.
Zato zgodbo berite s kančkom humorja — in z upanjem, da še vedno obstajajo kraji, kjer ideja šteje več kot žig.

Sodobna čudežna pripoved o birokratskem perpetuum mobile

(scumprala skupaj ChatGPT in Plagiator)

Albert Einstein

ETH Zürich – učitelj matematike in fizike

Doktor fizike (Univerza Zürich)

Imel formalno visokošolsko in doktorsko izobrazbo

Nikola Tesla

TU Graz, Univerza v Pragi

Ni diplomiral

Kasneje častni doktorati, brez formalnega dipl. ali dr. naziva

 

Prizor prvi: Čudež na Tromostovju

Nekega jesenskega jutra, ko se je Ljubljana še leno prebujala v megleno sivino, se je na Tromostovju zgodilo nekaj nepojasnjenega. Naenkrat, brez strele in brez dima, sta se pojavila dva moža. Eden z razmršenimi lasmi in zrcalnimi očali, drugi s pogledom, ki je hkrati seval blisk in žalost. »Albert,« je rekel prvi, »tukaj je vse po starem — le da imajo zdaj električne skiroje.« »Nikola,« je odgovoril drugi, »saj sem ti rekel, da bo zadeva zanimiva. Ampak poglej — vsi nekaj buljijo v škatlice. Morda komunicirajo brezžično!« Oba sta se z nasmehom ozrla okoli, ko jima je mimoidoča upokojenka zaviljeno rekla: »Če bi vi dva znala službo dobit, ne pa tko pohajkovat po jutru!« In tako sta izvedela, da bo to težje, kot sta mislila.

Prizor drugi: Kadrovska služba Univerze v Ljubljani 

Na kadrovski so ju sprejeli prijazno, a previdno. Za mizo je sedela gospa z modrimi očali in pogledom, ki je meril skozi papir, ne skozi človeka.

Tajnica: Torej bi rada zaposlitev kot redna profesorja?

Tesla: Da, učil bi elektrotehniko, mogoče še kaj o energiji Zemlje.

Tajnica: Seveda, seveda … Pa imate potrdilo o pedagoški usposobljenosti in potrdilo o znanju angleščine B2?

Tesla: Gospodična, govorim o štirih jezikih in še z elektriko!

Tajnica: Žal to ne šteje, gospod Tesla. Potrebujemo uraden certifikat — naj bo podpisan in overjen.

Einstein: Jaz sem doktor fizike, poučeval sem v Zürichu, napisal nekaj člankov o prostoru in času …

Tajnica: Zelo lepo, gospod … Ejnštajn? Ampak za redno mesto je treba oddati poročilo o raziskovalni dejavnosti zadnjih pet let. Ga imate?

Einstein: Pet let? Bil sem mrtev več kot sedemdeset!

Tajnica: Potem žal ne izpolnjujete pogojev.

 

Prizor tretji: Pred vrati rektorja

Po nekaj urah, treh podpisih in petih žigih ju je tajnica vendarle napotila k rektorju. »Ampak samo za pet minut,« je rekla. »Rektor ima danes še sestanek o strategiji odličnosti.« Rektor je bil prijazen mož z nasmehom človeka, ki ga dnevno obiskujejo ljudje z velikimi idejami in majhnimi budžeti.

Rektor: Gospod Tesla, gospod Einstein, zanimivi življenjepisi, res. Ampak razumite, univerza ima pravila. Brez uradnih diplom in točk v sistemu COBISS pač ne gre.

Tesla: A to pomeni, da izmenični tok ne šteje?

Rektor: Ne, ne, seveda šteje! Ampak … bi morali objaviti članek o tem v reviji s faktorjem vpliva nad 2,5.

Einstein: Kaj pa, če bi jaz zdaj napisal članek o kvantni gravitaciji?

Rektor: Če bi bil recenziran, financiran in v skladu z nacionalno raziskovalno strategijo, bi morda …

Rektor: Pravzaprav ste preveč genialna, da bi v tej hiši preživela semester.

 

Prizor četrti: Kavarniška razsvetlitev

Popoldne sta sedela v kavarni ob Ljubljanici. Tesla je gledal proti kablom, speljanim nad mostom, Einstein pa v penečo se kavo.

Tesla: Albert, veš, da bi to mesto lahko napajal z energijo kar iz zraka?

Einstein: Nikola, v tem mestu energijo že vlečejo iz ljudi.

Oba sta se zasmejala, potem pa utihnila. Zunaj so ljudje hiteli mimo, vsak s svojo diplomo v žepu in prazno baterijo v telefonu.

Epilog

Ko se je večer spustil nad Ljubljano, se je v eni izmed garaž v Mostah zasvetila luč. Tesla je nekaj spajal, Einstein je držal načrt. Na steni je pisalo z velikimi črkami: »Razsvetljenje ne potrebuje razpisa.« Naslednje jutro je pol mesta nenadoma imelo brezžično razsvetljavo. Mediji so poročali: »Neznanca z brki in skuštranimi lasmi povzročila električni incident – policija ju išče.« Ampak njiju ni bilo več. Menda sta odšla proti severu, čez Karavanke, z namenom, da poskusita srečo na Univerzi v Gradcu. Tam naj bi jima prijazno rekli: »Diplome res nimata, ampak ideje … ideje pa gorijo.«

Moralka zgodbe

V sistemu, ki nagrajuje formo pred vsebino, bi Tesla postal ekscentrični brezposelni izumitelj, Einstein pa preveč samosvoj profesor, ki moti povprečje.
A oba bi imela skupno točko: vrednost, ki je birokracija ne zna izmeriti.